»To je zgodba o gibanju med določenostjo in nedoločenostjo.«

»Rekli bi lahko, da je komično vedno hkrati tudi tragično, tragično pa vedno tudi neznansko in dostojanstveno radostno. Kafkove zgodbe so sicer čudovito potovanje, ki pa je razumljivo samo tistim, katerih čelni raženj in z njim abstraktno mišljenje sta se že močno razvila.«

»Kamera – četudi je vseskozi prisotna v naši družbi – zgolj ogledalo in opazovalec, ki ustvarja paralelno fikcijo. Spremlja in prevaja, gibanje akterjev pa razkriva plast nenehnega nastajanja, upanja na združitev in hkrati razpada.«

»Kot je v zgodbi zapisal Rushdie, si je Harun predstavljal očeta kot neke vrste žonglerja, ki vedno pove zgodbo do konca in nikoli ne naredi napake. Tako tudi igralci v tej predstavi žonglirajo z besedilom, petjem, gibanjem in lutkami.«

»To je zgodba o njihovih družinah, o njihovih domovih in o njihovem strahu... To je zgodba o soočenju s samim sabo.«

»Gledališka predstava Je suis Marija! na humoren način problematizira kult device Marije, ki s poudarjanjem ideala materinstva spodbuja izkoriščanje žensk in poudarja njihovo reprodukcijsko vlogo v družbi.«

»To ni zgodba o odprtju goriške severne postaje. To ni zgodba o Kavarni Bratuž. To ni zgodba o Soški fronti, fašizmu ali vseh tragedijah, ki so doletele to mesto. To ni zgodba o Miri, Pepiju ali Slavku. Oni so samo naši vodniki skozi ta kratki izsek zgodovine našega mesta. To je zgodba o ljubezni. O ljubezni ob Soči. O ljubezni sredi tragedije druge svetovne vojne in fašizma v Gorici. O ljubezni, ki ne ve za noben konfin. To je le ena od mnogo zgodb iz Gorice. Lahkotna, kot se spodobi za zgodbo o ljubezni. Konča se na vnovič združenem Trgu Evrope le nekaj let pred skupno Evropsko prestolnico kulture. Naj bo ta zaključek v resnici nov začetek za našo kolektivno zgodbo, ki jo pišemo vsak dan. Naj tudi Gorici, tako kot Mira in Pepi, ne vesta več za noben konfin.«

»To niso basni, ampak zelo duhovite in inteligentne zgodbe.«

»Ti tako pišejo v prvi osebi, opisujejo pa lastne življenjske zgodbe.«